uničenje habitata

Uničevanje življenjskih okolij prostoživečih živali poteka z naraščajočimi pritiski hitro rastočega števila prebivalstva, zaradi onesnaževanja in prevelike izrabe. Izginjajo celotne rastlinske in živalske vrste ter populacije, kar pomeni veliko izgubo genskih virov. To ni vredno obžalovanja zgolj iz estetskega ali filozofskega vidika, saj uničevanje habitatov ogroža tudi človekove zaloge hrane. Izguba habitatov se pojavlja v treh oblikah: popolna izguba območij, ki jih poseljujejo divje živalske in rastlinske vrste; degradacija, npr. zaradi odstranitve rastlinstva se poveča učinek erozije, kar avtohtone vrste prikrajša za hrano, kritje in za območja, kjer se razmnožujejo; fragmentacija, avtohtone vrste so se prisiljene umakniti na zaplate neokrnjene narave, ki jih obkrožajo ozemlja, ki so jih namenili za kmetijstvo in drugo rabo.